Trenutno slovenska policija išče 176 oseb. Med njimi jih kar 130 ni Slovencev!
Ker se ni natanko dalo določiti koliko je Slovenskega rodu, je cca 64% ćarapanije ali druge golazni v Sloveniji, ki ima rada kriminal.
Ta številka je presenetljivo podobna seznamu v zaporih. Se pravi, da nekje slabi dve tretjini kriminala povzroči odpad iz Balkana.
Sicer je že javna skrivnost, da je Slovenija smetišče Balkana. Sedaj postaja še smetišče Evrope.
ALYAS NAHED
ANTONIČ JUREŠA ERVIN
ANTUNOVIČ DRAGUTIN
BABIĆ MLADEN
BADNJEVIĆ MIRZET
BAŠIĆ MEHO
BAŠIĆ SEAD
BEGANOVIĆ JASMIN
BERIŠA SINAN
BETHY MAURICE
BILIA MIRIAM
BINKA MARTIN
BITIČI ISMET
BIŠČAK MIRKO
BOLTEŽAR GORAZD
BOROJEVIĆ DANIEL
BRADARIĆ ZIJAD
BRATIĆ NERMIN
BREČKO MIHA
CASAFINA MICHELE
CIFUENTES JOSE FRANCISCO
CILENŠEK ZORAN
COGLIATTI ALFREDO
DEDEIĆ SAŠA
DOBRIKOVIĆ LAZO
DONČIČ VASILIJ
DOVEČER TOMO
DUBLJANIN VOJO
DUMBOVIČ BOJAN
DŽAKULIĆ ADEM
ELEZKURTAJ TAFIL
ELSHANI EQREM
ČOH SINIŠA
FAJTAK PAVEL
FERHATOVIĆ FADIL
FLISAR ZVONKO
FOŠTAGIČ BAJRO
GALKOVA SLAVOMIRA
GODINA IZIDOR
GOLAN AVI
GORŠIČ MARKUS
GRAB LJUBAN
GRAF HERMANN JUERG
GREGORVGE DANIEL
GROZDANIĆ MIRSAD
GRUJOVIČ DRAGOMIR
HADŽIĆ ENES
HAFNER MIHA
HASANI ŠEMSEDIN
HUSKIĆ ALMIR
IGNJATOVIĆ STANKO
ILIŠINOVIČ STIPE
ISAKOVIĆ EMIN
JAHIJA DJEZAIRA
JANEŽIČ MILICA
JAŠARI NUSRET
JEROVŠEK MARKO
JOTIĆ BORA
JURČEVIĆ MARIJA
KADIRIĆ EKREM
KANANOVIĆ HUSEJIN
KATZ BENJAMIN
KELČEVIČ BORO
KOMLENAC VLADIMIR
KOROŠEC LIDIJA
KOS ZDENKO
KOSER STANISLAV
KRASNIQ BLERIM
KUČEVIĆ SMAJIL
KUKAJ ABDYL
KURBEGOVIĆ ELVIR
LAZIĆ LJUBIVOJE
LOVEC KATICA
LUČIČ MILIJA
MAHMUTOVIČ ASMIR
MALJSORI ŠAĆIR
MARCELLI GIANFRANCO
MATIČIČ MIRKO
MEDVEŠEK ALJOŠA
MEGLIČ MATJAŽ
MEHIĆ SANDI
MENA DAŠMIR DAŠI
MIHELIĆ MARIJAN
MIKLAVČIČ MARJAN
MIKLIČ BORUT
MILANKOVIČ JOVAN
MILENKOVIČ MOČNIK MITJA
MILOŠEVIĆ STANOJE
MINIĆ MIROLJUB
MITROVIĆ VID
MJEŠTRI ALI
MLADENOV STEFAN
MONTANA MARKO
MUMINOVIĆ MEHMED
MUZAFEROVIĆ DINO
NAJDANOVIĆ ČASLAV
NEZOVIĆ DAUT
OEZTAS HUSEYIN
OMAN NIKOLAJ
ORNIK ROK
OSMANI FEHMI
OSMANOVIC NAZIL
OZCAN HASAN
PAJIĆ DUŠKO
PAVLOVIČ ZVONKO
PEČNIK JANEZ
PERHAVEC DAMIR
PEROVIĆ SLOBODAN
PETROVEČKI ŽELJKO
PETROVIČ JOVO
PILTAVER ZVONE
PINTARIČ IVICA
PIRC JELUŠKA
PLOHL ROMAN
POKLAR ANTON
PORENTA JANI
PORĆA VAHIDIN
PRENRECAJ KOLE
RACAJ MIRSAD
RADOVANOVIČ DANILO
RAJKOVIČ ZORAN
RAMIĆ RIHARD
RAVLEN DEJAN
RESHANI LULZIM
REŠETAR BLAGOJE
RRAHMANI SHEMSI
RUDOVIĆ VLADO
RUKŠE JOŽE
RUŽIČ MATJAŽ
SAČIPI ORHAN
SAVIČ TIHOMIR
SEFERAJ MENTOR
SHALA BURIM
SHERSTNEV OLEG
SIMOVIČ VERA
SIVČEV MILIVOJ
STANKOVIĆ SAŠA
STANKOVIĆ BRANISLAVA
STAREŠINIČ FRANCE
STOJANOVIĆ LAZAR
STOJIČ ZORAN
STRELEC MARK
SUBAN GIOVANNI
SVETINOVIĆ ŽELJKO
TAHIRI NUSRET
TAMAŠ ROZALIJA
TAMAŠ ŠTEFAN
TARASIEVSKI BOŽIDAR
THAQI RASIM
TIČAR UROŠ
TRAMPUŽ MATIJAŽ
TRNEK SIMON
VARCAR NEDŽAD
VEHABOVIĆ DEJAN
VEKIČ BRANKO
VELIĆ BAJRO
VENTURA SALVATORE
VESELJI RIZAH
VIDOVIĆ ZORAN
VOLAŠ MILOVAN
VUKIĆ MIHAJLO
XHEMAJLAJ BEQE
ZAJTL HINKO
ZAKRAJŠEK FRANC
ZIBELLINI ROBERTO
ZINDOVIĆ JOVICA
ZWICKER ŽELJKA
ZWICKER RIKARDO
ŠEČIĆ MUHAMED
ŠEPIĆ SLOBODAN
ŠMIT JOŽA
ŠMUK MARJAN
ŠOBA BOŠTJAN
ŠUŠTERIČ MITJA
ŽIVANOVIČ ROMEO
ŽIVKOVIĆ SRDJAN
http://www.policija.si/portal/kriminal/indexosebef.phpKakor kaže se bo kriminal v Sloveniji še stopnjeval, ker je v interesu komunistov, da pridobivajo volilce. Tudi na tak način, da podeljujejo državljanstva osebam, ki jim je poklic kriminal.
100% sem prepričan, da iskane osebe zgoraj nimajo vsi slovenskega državljanstva, vendar vam povem, da sem bil priča nekemu razgovoru v lokalu, kjer je ćarapanka naravnost izjavila
"da je došla u Sloveniju, da dobije državljastvo"To pa je kriminal. Še težji kriminal pa je tisti, ki omogoča taka dejanja. V strokovni literaturi se temu reče
politični kriminal. Ta velja po teži kriminala za najtežjega.
Drugi je
ekološki kriminal in šele tretji kriminal
belega ovratnika. Več ali manj pa je take vrste kriminaliteta povezana.
V Sloveniji se je pojavila tudi oblika, ki se imenuje
pravosodni kriminal, te dosedaj v literaturi ni bilo. Mislim, da je ta oblika kriminala najtežja! Težja od političnega kriminala!
Povzemam zelo dober sestavek na
http://www.geocities.com/prakrim/Ob vse bolj naraščajoči stopnji kriminalitete v Sloveniji lahko zasledimo še eno obliko kriminala. To je kriminal v pravosodju, ki je vedno le podaljšek navadnega kriminala.
Pravosodni kriminal je sofisticirana oblika kriminala, sofisticirana pa zato, ker zlorablja pravosodne elemente in elemente prava.Do pravosodnega kriminala prihaja zaradi zvez, ki jih imajo posamezniki izven pravosodja z ljudmi, ki so zaposleni v pravosodju. Motivi pravosodnikov za izvajanje pravosodnega kriminala so bodisi premoženjskega ali "prijateljskega" značaja.
V vseh primerih pravosodnega kriminala pride do kršenja procesnega prava. Našteli bomo nekaj oblik kriminala, ki se lahko zgodijo s strani pravosodnikov (sodniki, tožilci (in policija)):
Namerna povzročitev zastare primera. Ta oblika pravosodnega kriminala je najpogostejša in je njen motiv lahko velikokrat premoženjski, največkrat pa posledica zvez
Uničenje dokazov. V tem primeru nekdo, ki ima dostop do arhiva v katerem je shranjen dokazni material namerno odtuji dokazni material s ciljem zmanjšanja možnosti za pregon osebe, ki jo dokazni material bremeni. Pogoji za nastanek takšnega kaznivega dejanja so najboljši takrat, ko obstajajo zaostanki v pravosodju in ko je letni pripad novih zadev velik.
Zaradi te oblike kriminala v pravosodju nekateri ljudje ne želijo, da se dokazi hranijo v prostorih pravosodja, ker se bojijo, da bi ti dokazi lahko zaradi korupcije v pravosodju izginili in bi se tako izničile njihove možnosti v sodnem ali drugem pravosodnem (ali pa kazenskem) postopku.
Ne glede na to, da naj bi pravosodje delovalo pošteno, previdnost pri hranjenju dokaznega materiala ni nikoli odveč, ker tudi nekatere slovenske pravosodne inštitucije niso vredne, da bi se jim zaupal dokazni material.
Prednostno obravnavanje primerov. Tega nekateri mogoče ne bodo šteli v pravosodni kriminal, a ga lahko enostavno uvrstimo v to "rubriko". Zakaj? Prednostno obravnavanje primerov, v primeru da ni objektivnih razlogov za to, je največkrat posledica zvez, ki jih imajo posamezniki izven pravosodja s pravosodniki.
Takšno "hitro in učinkovito" reševanje primerov v pravnih inštitucijah, ki ne slovijo po svoji običajni hitrosti, je zelo sporno. Zveze s pravosodjem so pogoj za takšna (skoraj bi lahko rekli) kazniva dejanja.
Prednostno obravnavanje primera zaradi zvez v pravosodju krši pravila enakega zakona za vse, zato je potrebno vsak hitro rešen primer splošno počasnega pravosodja pregledati in ugotoviti ali pretirana hitrost v reševanju ni posledica zvez v pravosodju, ki vodijo do pristranskosti pravosodja.
Ta alinea bo najbrž pri nekaterih naletela na nestrinjanje, saj je hitro reševanje postopkov v pravosodju zaželeno in je zato nekaterim morda težko razumeti, zakaj bi nekdo sploh kritiziral pravosodje zaradi hitro rešenega primera. Hitro rešen primer je lahko posledica zvez in pristranskosti pravosodja.
Če je to namerno storjeno, predstavlja to hudo kaznivo dejanje znotraj pravosodja, ker onemogoči obstoj pravne države. Hitro rešeni postopki so velikokrat element protekcije bodisi v primerih, ki so v prid bodisi v primerih ki so v slabo osebam, ki uživajo protekcijo pravosodja - seveda ni težko ugotoviti kakšna je končna sodba v teh primerih.
Protekcija. Protekcija je ena največjih težav pravosodja v Sloveniji. Kriminalno dejanje protekcije (ni nujno, da je tudi kaznivo - razlikovati moramo med pojmoma kriminalna in kazniva dejanja. Slednji pojem je ožji, ker zajema samo zakonsko pokrita področja, posamezna področja pa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso pokrita z zakoni (pravne luknje, ki generirajo kriminal)). Protekcijo lahko razdelimo na več nivojev.
- Protekcija med pravosodniki
- Protekcija policije
- Protekcija posameznikov (in podjetij)
V slovenskem pravosodju, zlasti v manjših predelih, je protekcija v pravosodju značilen pojav, ki dokazuje po eni strani nerazvitost, po drugi strani pa še vedno preveliko korumpiranost slovenskega pravosodja.
Protekcija je zelo sofisticirana oblika pravosodnega kriminala, ki najbolj krni pravno državo. Protekcija je seveda povezana z dvoličnostjo. Pravosodniki že na samem začetku izberejo (zaradi zvez) tistega, ki bo v postopku zmagal, a vendarle celoten primer le navidezno izvedejo pošteno, tako da se tudi oškodovana stranka na začetku velikokrat ne zaveda, da se je nadnjo zgodilo dejanje pravosodnega kriminala.
Tega se zave šele kasneje, ko je prepozno za ukrepanje. Zaradi protekcije posameznikov velikokrat posledično (ker se oškodovana stranka sicer prepozno zave nepravilnosti v pravosodju) pride tudi do protekcije v pravosodju, ko se ščitijo tisti, ki so odgovorni za nepravilnost.
Pravosodniki se medsebojno ščitijo in izkoriščajo netransparentnost kazenskega postopka za prikrivanje svojih namernih ali slučajnih napak. Protekcija znotraj pravosodja sega zelo visoko, saj si celotno pravosodje prizadeva ohraniti ugled in zato namerno ne procesuira svojih članov, ker bi s tem samo sebi rušilo ugled. Zaradi tega protekcija celotno pravosodje pahne v prikrit pravosodni kriminal.
Protekcija policistov. To je splošno znan pojav, ki ga ni potrebno podrobneje opisati. Lahko omenimo le, da je protekcija policistov najpogostejša na relaciji tožilstvo-policija, kar glede na dejstvo, da ti inštituciji delujeta zelo povezano, niti ni tako nenavadno. Seveda je obratna protekcija (policija-tožilstvo) tudi možna.
Protekcija je zelo prisotna v manjših krajih (malomeščansko okolje), kjer se večina ljudi pozna in so zato tam pogoji za takšno obliko pravosodnega kriminala naravnost idealni.
Zavlačevanje sodnih postopkov. Zavlačevanje sodnih postopkov je v prvi vrsti rezultat delovanja odvetnikov, ki včasih na takšen način povzročijo, da tožeča stranka (sploh če ni premožna) ustavi pregon. Zaradi finančne preobremenjenosti zaradi sodnega postopka.
Zavlačevanje postopka pa je kdaj tudi posledica zvez, ki jih imajo posamezniki s sodniki. Težava je zopet najbolj pereča v manjših krajih in v primerih, ko je razlika v premožnosti med strankami v sporu velika.
Zavlačevanje sodnega postopka ima zelo negativne vplive na finančno stanje in tudi duševno stanje strank v postopku in je zato škoda, ki jo te osebe zaradi predolgega postopka utrpijo, ogromna, morebitna zmaga v sodnem postopku pa Pirova.
Protekcija se velikokrat poleg zaščite posameznikov kaže tudi v namerni in krivični kriminalizaciji nedolžnih posameznikov.
Kriminalizacija nedolžnih posameznikov. Kriminalizacija nedolžnih posameznikov je posebna oblika kriminala, ki je močno povezana s protekcijo. V Sloveniji takšna oblika pravosodnega kriminala obstaja in ima zaledje v netransparentnosti delovanja pravosodja.
S kriminalizacijo posameznikov drugi posamezniki s pomočjo pravosodja dosežejo obremenilne okoliščine proti osebam, s katerimi so v sporu. Namerna kriminalizacija posameznikov ne obsega le pravosodja, ampak je pravosodje le (za)ključni dejavnik tega organiziranega kriminalnega dejanja.
Postopek kriminalizacije poteka prek dejanj navadnih posameznikov nasproti drugim posameznikov, ki jih (korumpirano) pravosodje in policija tolerirata in jih zamolčita, do insceniranja dogodkov in ponarejanja (podtikanja) dokazov, kar se izvrši tudi s pomočjo pravosodja in policije.
Kriminalizacija posameznikov je močno povezana s protekcijo drugih posameznikov, saj je element protekcije drugih posameznikov v sporu s krivično kriminaliziranimi posamezniki, ki so z namerno kriminalizacijo obremenjeni.
Krivična kriminalizacija posameznikov je predvsem prisotna v tožilstvih in policiji, ker je tam tudi stopnja korupcije največja, transparentnost dela pa izredno majhna, če sploh kakšna.
Kriminalizacije posameznikov so v teh inštitucijah pogoste tudi zaradi tega, ker ne pripeljejo do sodbe, ampak se uporabljajo kot dejavnik očrnitve ugleda posameznikov brez sodnega epiloga.
Vsaka namerna in krivična kriminalizacija, četudi sicer lažirano "dokazana" s strani korumpiranega pravosodja, pa v javnosti povzroči občutek dejanske kriminalnosti osebe, ki je krivično kriminalizirana. Zato, ker ima namerna kriminalizacija nedolžnih oseb ogromne negativne psihične učinke na prizadete posameznike in jim zelo škoduje v njihovem življenju, predstavlja takšno dejanje eno najbolj krutih oblik pravosodnega kriminala, ki pa v zakonodaji ni ustrezno močno sankcionirano, to pa zaradi protekcije v pravosodju
(berite legalizacija pravosodnega kriminala). Težava kriminalizacije nedolžnih oseb je še večja zato, ker oseba zaradi splošne slabe percepcije, ki se zaradi namerne kriminalizacije ustvari o njej znotraj drugih pravosodnih organov, nima možnosti izvesti nepristransko preiskavo svojega primera, ker se jo tretira kot kriminalno osebo in se jo potisne v koš z drugimi kriminalci.
Po drugi strani pa tudi pravosodje, da bi se zaščitilo pred odkritjem nepravilnosti brani krivično kriminalizacijo in krivično kriminaliziranega posameznika dodatno kriminalizira. Namerna kriminalizacija, v kolikor oseba, ki je bila namerno kriminalizirana želi doseči pravico, privede do vrtinca korupcije in kriminala znotraj pravosodja pri reševanju takšnega primera.
V Sloveniji so takšni primeri prisotni in so dokaz, da je Slovenija kljub pozitivnim besedam nekaterih ljudi še daleč od pravne države. Krivde ne smemo iskati v vrhu pravosodja, ampak v posameznih kriminalnih pravosodnikih.
Oprostitev kriminalnih oseb. V nasprotju s prejšnjo alineo lahko pride tudi do primera oprostitve oseb, ki so dejansko zakrivile kaznivo dejanje. Oprostitev kriminalnih oseb je povezana z ugledom oseb v postopku.
Če je obravnavana oseba v postopku zelo ugledna (in/ali bogata), bo oprostitev takšne osebe lahko v velikem številu primerov posledica zvez v pravosodju, ki generirajo vsa omenjena dejanja našteta v zgornjih alineah.
Učinkovitost in pravičnost pravosodja se zato kaže ravno v uspešnem sankcioniranju primerov visokega (velikega) ali majhnega kriminala. Namreč, samo en človek, ki ga pravosodje zaradi tega ali onega razloga ščiti (ga ne sankcionira), lahko pripelje do organizacije večje kriminalne združbe, ki generira kriminal v državi.
Zaradi tega je potrebno pri sojenju predvsem velikim kriminalcem (ki imajo več možnosti za izogib kazni), pokazati več zdrave pameti, ki bi pripeljala do eliminacije le teh iz družbe.
Pravosodje na žalost ni preveč sposobno reševati primerov visokega kriminala. Razlogov zato je več. Poleg zvez je pomemben razlog tudi več ali manj slaba zakonodaja, ki je ne glede na to, da je usklajena z EU v posameznih primerih še vedno zelo slaba.
Kratki opisi pravosodnih inštitucij in njihovega delovanja:Pravosodno ministrstvo. Pravosodno ministrstvo v sedanji sestavi je potrebno pohvaliti, saj je pokazalo voljo za rešitev težav, ki jih ima slovensko pravosodje. Z ustreznimi programi in pritiski na pravosodne delavce, ter z začeto reorganizacijo pravosodja se poskuša aktivno spopasti z ogromnimi težavami v pravosodju.
Ministrstvo za pravosodje prav tako (vsaj upamo) ne skriva napak pravosodja in zato je tudi angažirano za rešitev težav v pravosodju.
Ustavno sodišče. Ustavno sodišče deluje dokaj pozitivno in ne bi smelo biti deležno kakšne posebne graje. Morda je težava tega sodišča, da je premočno povezano s politiko. Ker pa je politična izvolitev ustavnih sodnikov ustaljena praksa v državi, pa bi se moralo poskrbeti za uravnoteženo zastopanost sodnikov glede na politične afinitete.
Število ustavnih sodnikov bi moralo biti sodo, ker liho število ustavnih sodnikov politizira samo inštitucijo, ki zato ne more delovati konstruktivno pri vseh vprašanjih, ki jih obravnava. 8 ali 10 ustavnih sodnikov je zato veliko boljša številka kot 9 ustavnih sodnikov, kot jih imamo sedaj.
Vrhovno sodišče. Samo vrhovno sodišče ni pretirano problematično. Težava je morda le v tem, da ne podaja pravnomočnih odločb, ampak ponavadi samo razveljavi sodne postopke na nižjih sodiščih in omogoči nove (stare) sodne postopke na istih sodiščih. Torej, sodne odločitve so spet v domeni istih nižjih sodišč, katerih sodni postopki so razveljavljeni. Večja angažiranost vrhovnega sodišča ne bi bila odveč.
Nižja sodišča. Nižja sodišča se razlikujejo glede na posamezne sodnike v njih. Korupcija in zveze (prijateljske, sorodstvene, politične) znotraj sodišč sta najbolj verjetni v manjših krajih, torej vseh krajih razen Ljubljane in Maribora.
Nižja sodišča morajo delovati v skladu z zakoni in ne smejo zlorabljati svojih funkcij za pomoč komerkoli. Upamo, da je stanje na vseh sodiščih zadovoljivo. Razmišljanje nekaterih sodnikov, da na sodišču ni pomembna (prisotna) pravica ampak denar, ni v skladu s pravno državo. Takšno razmišljanje lahko pripelje do velikih malverzacij in nepravilnostih pri sodnih postopkih, kjer sodniki postanejo podaljšana roka kriminalu uglednih in bogatih oseb.
Tožilstva (s policijo) predstavljajo največjo težavo celotnega slovenskega pravosodja. Vse oblike pravosodnega kriminala so najpogostejše ravno tam. Slovensko tožilstvo je v resni krizi zaradi slabega kadra, ki je pogostokrat pristranski in koruptiven.
Glede na to, da tožilci predstavljajo eno izmed odvetniških strani v postopku, ker pa vemo, da je vsaj v slovenskem pravosodju glavno delo odvetnikov laganje in ponarejanje resnice (odštejmo poštene odvetnike), verjetno tudi zato, ker se soočajo z lažmi, ki jih podajajo kriminalci in se zato spuščajo na njihovo raven tudi v primerih, ko nimajo opravka s kriminalci, seveda zato tudi pri tožilcih ne moremo pričakovati različnega obnašanja.
Izjave nekaterih tožilcev, da so tožilci najbolj zadovoljni, če je nekdo, ki so ga tožili, obsojen, to dokazujejo.
Tožilci pravosodje smatrajo kot igralnico, v kateri morajo zmagati. Zanje je torej pomembna le zmaga in ne pravica. Tožilci bi zaradi zmage kriminalizirali tudi nedolžne osebe, samo zato da ne bi izgubili v sodnem postopku. To pa je v čistem neskladju z duhom pravosodnega poklica, ki naj bi zagotavljalo pravico in resnico, in naj ne bi bilo poligon za laži.
Tisti, ki se prepričajo v prakso tožilcev, ki uporabljajo laži in izkrivljajo resnico, na žalost tudi sami začnejo izgubljati zaupanje v to inštitucijo in se bojijo, da bi določena resnica, ki bi jo izrekli tožilcem, ki se pretežno lažejo, lahko obremenilno vplivala nanje.
Tisti, ki postanejo žrtve pravnih spletk s strani tožilstev (in policije) več ne vedo kako ravnati v situaciji, ko zopet pridejo v stik z njimi, pa četudi samo kot priče, in to zato, ker se bojijo ponovnega pravosodnega kriminala, ki bi se lahko ponovno izvršil nad njimi.
Pravne spletke in pravosodni kriminal, kot posledica protekcije, ki jih uživajo nekateri ljudje v tožilstvih, povzročajo splošno nezaupanje v pravosodje, ki ga dosti ljudi nato smatra kot gnezdišče kriminala ne pa kot inštitucijo (organizacijo), ki naj bi se borila proti njem. Enako velja za policijo, ki je povezana s tožilstvi.
Povezava med tožilci in policijo je predvsem močna na relaciji kriminalistična policija-tožilstvo. Kriminalistična policija ponavadi ni uniformirana, zato pojma policija ne smemo povezovati z navadnimi policisti, ki so uniformirani in delajo na terenu, ker ti večinoma niso (tesno) povezani s tožilstvom.
Pravosodni kriminal in nepravnost države po področjih SlovenijePravosodni kriminal je najbolj pogost v manjših, manj razvitih področjih, kjer je že kultura ljudstva takšna, da omogoča korupcijo in delovanje prek zvez. Primer območja, kjer je pravna kultura in pa tudi celotna družbena kultura na zelo nizki ravni je npr. dolenjska, seveda pa tudi druge malomeščanske sredine niso v tem pogledu nič boljše.
Ljubljansko področje je edino, ki bi ga lahko izpostavili kot območje, kjer je pravosodnega in drugih oblik kriminala in nepravilnosti relativno manj, čeprav moramo tudi ljubljansko območje gledati z rezervo. Namreč, nadzor v Ljubljani je večinoma večji, v ljubljanskih inštitucijah, kjer nadzora ni, pa je stanje lahko tudi problematično.
Težave s pravosodnim kriminalom in z njim povezanimi oblikami kriminala in nepravilnosti so posledica decentraliziranosti pravosodnega sistema. V malomeščanskih področjih se v lokalnih družbah formirajo lokalni "oblastniki", ki pogostokrat ne delujejo v skladu s pravili in pravom. Zveze, ki jih ustvarijo skupaj z lokalnimi državnimi oblastmi, močno zmanjšajo stopnjo pravne države na teh področjih.
Centralne inštitucije, ki so stacionirane v večjih mestih (Ljubljana) pogostokrat ne posvečajo preveč pozornosti takšnim sredinam in nepravilnostim v njih, zato pride velikokrat do razkoraka med splošno oceno pravnosti države, ki bazira predvsem na oceni delovanja središča, in dejansko pravnostjo države, ki je po področjih različna.
Za državo ni pomembno samo to, da so vodilni ljudje na posameznih inštitucijah neoporečni in pošteni, ampak mora biti takšna celotna garnitura državnih uslužbencev. Če le eden izmed večje skupine ne deluje po pravilih zakona ali prava ali pa če zlorablja zakon in pravo, lahko "onepravi" celotno skupino ali inštitucijo.
Pravosodni kriminal je potrebno preganjati kot vse druge oblike kriminala oziroma še bolj, in to zato ker se pravosodni kriminal velikokrat legalizira in zato predstavlja največjo grožnjo pravni državi.
Slovenija je na žalost ogrožena z oblikami pravosodnega kriminala, zato je nujno poostriti nadzor nad pravosodnimi organi, zlasti problematičen je segment tožilstva (s policijo), zlasti v manjših in/ali manj družbeno razvitih področjih.
