Sovražni govor

Ne vem kako, ampak spomnil sem se na na Lepo Vido. Ali je ta pesnitev sovražni govor?

V današnjih razsvetljenih časih bi Franceta Prešerna zagotovo obtožili sovražnega govora in širjenja nestrpnosti. Pač, hudičeva zalega ne vidi dlje od lastenga nosa. In vse kar jim ne paše razglasijo za sovražni govor. Itak pa je pojem sovražni govor zelo raztegljiv. Kar se nekomu zdi sovražni govor, je drugemu velika pohvala. Kar je nekomu ogabno je drugemu všeč.

Se spomnim neke kuzlice, ki se je gonila samo s črnimi in Arabci pa tudi z nekim mojim znancem. Kaj je povedal o njej? Povedal je, da ima pizdo veliko kot postonjsko jamo. Čeprav se je sama hvalila drugače.

Mi je njena prijateljica pravila, da je snela obroček in fukala s črnimi nezaščitena in posledica takega parjenja s črnimi in kot sem kasneje zvedel tudi s ćarapani so bili tri splavi.

Ko sem jo vprašal, kako mora biti taka kuzla in se goniti s črnuhi, mi je odgovorila, da ji tako lepo dišijo.

Za tiste, ki ne vedo kak vonj imajo črni, si boste lahko najbolje predstavljali, če prešvicanega konja namažeš z razredčeno človeško drisko in si tisto zmes namažeš pod nos.

Aja, kako je končala? Umrla je od AIDSa! Me zanima, če se bo kdo oglasil, da sem širil sovražni govor in ali bo tudi Prešerna obtožil in hotel prepovedati, ker širi sovražni govor.

LEPA VIDA

(Prešemova prepesnitev ribniške ljudske)

Lepa Vida je pri morji stala,
tam na prodi si pelnice prala.
črn zamor’c po sivem morji pride,
barko ustavi, praša lepe Vide:
»Zakaj, Vida! nisi tak’ rudeča,
tak’ rudeča nisi, tak’ cveteča,
kakor ti si prve leta bila?«

Vida lepa je odgovorila:
»Kak’ bi b’la rudeča in cveteča,
ker zadela mene je nesreča;
oh, doma bolno je moje dete,
poslušala sem neumne svete;
omožila sem se, starca vzela!

Malokdaj sem, s’rotica, vesela;
bolno dete cel dan prejokuje,
celo dolgo noč mož prekašljuje!«

Črn zamor’c ji reče ino pravi:
»Če doma jim dobro ni, žerjavi
se čez morje vzdignejo; ti z mano
pojdi srčno si ozdravit rano.
Kaj ti pravim, pote, Vida zala!
je kraljica španska me poslala
ji dojiti mladega kraljiča,
sinka njen’ga mlad’ga cesarica.

Ga dojila boš ino zibala,
pest’vala, mu post’ljo postiljala,
de zaspi, mu pesmi lepe pela,
huj‘ga dela tam ne boš imela.«
V barko lepa Vida je stopila;
al’ ko sta od kraja odtegnila,
ko je barka že po morji tekla,
se zjokala Vida je in rekla:

»0h, sirota uboga, kaj sem st‘rila!
Oh, komu sem jest doma pustila
dete moje, sinka nebogljen’ga,
moža moj’ga z leti obložen’ga!«

Ko pretekle so b’le tri nedelje,
jo h kraljici črn’ zamor’c pripelje.
Zgodej lepa Vida je ustala,
tam pri okni sonce je čakala.
Potolažit’ žalost nezrečeno
poprašala sonce je rumeno:

»Sonce! žarki sonca! vi povejte,
kaj moj sinek dela, bolno dete!«
»Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali?

Včeraj svečo rev’ci so držali,
in tvoj stari mož je šel od hiše,
se po morji vozi, tebe iše,
tebe iše in se grozno joka,
od bridkosti njemu srce poka.«

Ko na večer pride luna bleda,
lepa Vida spet pri okni gleda,
de b’ si srčno žalost ohladila,
bledo luno je ogovorila:
“Luna! žarki lune! vi povejte,
kaj moj sinek dela, bolno dete!« -
“Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali?

Dan’s so ubogo s’roto pokopali,
ino oča tvoj je šel od hiše,
se po morji vozi, tebe iše,
tebe iše, se po tebi joka,
od bridkosti njemu srca poka.«
Vida lepa se zajoka huje.
K nji kraljica pride, jo sprašuje:

»Kaj se tebi, Vida! je zgodilo,
de tak’ silno jokaš in tak’ milo?«
Je kraljici rekla Vida zala:
»Kak’ bi s’rota uboga ne jokal!
Ko pri okni zlato sem posodo
pomivala, mi je padla v vodo,
je iz okna padla mi visoč’ga
kup’ca zlata v dno morja globoč’ga!«

Jo tolaži, reče ji kraljica:
»Jenjaj jokat’ in močiti lica!
Drugo kup’co zlato bom kupila,
te pri kralji bom izgovorila;
id krljiča doji moj’ga sina,
de te mine tvoja bolečina.«